Iz šole je prišel zadovoljen. Rada imam take dneve.
"Vse zvezke imam urejene. Nisem več na tabli za neurejenost."
Vesela sem. On tudi. Trenutno ima kazen štirinajst dnevno prepoved i-pada. Prešinilo me je, da mu kazen skrajšam.
"Ola, za to si pa zaslužiš nagrado," sem zadovoljna objavila.
"Jes! S tatom bova šla v železnino po tiste štiri kose," je zasijal.
I-pada nisem omenjala. Trenutno sestavlja veliko rolko. Ali gokard. Ne vem čisto točno. Moška zadeva. Vesela sem, ko v delavnici ustvarja. Zdi se mi bolje kot tablica.
ponedeljek, 4. maj 2015
Šola ni šala
Moj sin je dislektik. Trenutno je v petem razredu. Še kar dobro mu gre. Meni trenutno malo manj. Vsake toliko se me prime en čuden obup, žalost. Da mu ne znam pomagati. Ali pa da mu preveč pomagam. Ali pa premalo pomagam...
Moj prvi otrok je. Moj sonček. Nekdo, ki je osmislil moje življenje. Ko se je pojavil, je vse postalo logično, smiselno, veselo, srečno.
Rada se pogovarjam z njim. Veliko ve. Rada mu berem. Zelo rad posluša. Veliko mu berem. Od nekdaj.
Ampak kljub temu je nerazumljen. Len, nezainteresiran. Med razlago ga asociacija odpelje dlje od tistega kar mu razlagam. Zdi se kot da ga tisto kar mu govorim sploh ne zanima.
Ko rešuje matematično nalogo, bi se on pogovarjal o rolki, ki jo bo naredil. Ploščina pravokotnika ga odnese v podvozje, ki ga bo sestavil iz pleha, ki ga ima tata in iz Sarinih kolesc od rolerjev.
In jaz? postanem živčna, ker mora rešiti tisto zaradi česar sediva za mizo. Moje misli uhajajo h kupu perila, k umazanim tlem, plevelu v vrtu. Midva pa tam sediva v nedogled.
V šoli ima dodatno pomoč, vendar ne vidim posebne koristi. Defektologinja mi predava o delovnih navadah, ki jih nima. "On rabi strukturo, red. Da se dogodki odvijajo po vnaprej predvidenem redu." Sita sem že teh nasvetov. Življenje imamo tako popredalčkano, da me že boli glava, on pa je še vedno dislektik, z motnjo pozornosti.
Na živce mi gre ta diagnoza. Mnogi ne razumejo kaj pomeni. Zakaj so taki otroci. Ni kriva prehrana, pa antibiotiki, pa premalo branja v otroštvu, pa premalo tekanja in skakanja. Z njimi ni nič narobe. Tudi z Da Vincijem ni bilo nič narobe a ne? Imel je noro dobre ideje, slikar, da mu ni para. Verjetno bi se ne znal naučiti Sonetnega venca in verjetno je bilo njegovo besedno izražanje bolj šibko. Ampak sicer je bil genij. Mislim, da je samo drugače razmišljal kot večina. Izstopal je, bil je drugačen. Bil je dislektik.
Verjamem, da je moteč za učiteljico, da ga ima za lenega, nezainteresiranega. Tudi jaz bi ga imela, če ga ne bi poznala. Če ne bi vsak dan sedela zraven njega in se trudila, da kolikor toliko sledi učni snovi. Veliko snovi se mora naučiti. Čisto preveč je balasta vmes.
Mislim, da so danes otroci drugače narejeni kot smo bili mi. Učenje pa še vedno ostaja isto. Oni vidijo širše, mi jih učimo ozkosti. Včasih se mi zdi, da smo s šolo nekje na stopnji neandertalcev. Učiti hočemo na podlagi izkušenj, oni pa si želijo vse stestirati in preučiti sami. Ne učimo jih razmišljati, želimo jih vkalupiti v nekaj kar znamo mi. Oni pa pri tem trpijo. Moj sin se ne zmore ukalupiti. Njegovi možgani hočejo več in drugače. In jaz mu ne znam pomagati. Berem mu učno snov, da bo pozitivno ocenjen, znova in znova mu razlagam tuj jezik, on pa ponavlja za menoj, ne da bi vedel kaj govori. Samo da bo imel mir in bo lahko delal stvari, ki so res zanimive.
Moj prvi otrok je. Moj sonček. Nekdo, ki je osmislil moje življenje. Ko se je pojavil, je vse postalo logično, smiselno, veselo, srečno.
Rada se pogovarjam z njim. Veliko ve. Rada mu berem. Zelo rad posluša. Veliko mu berem. Od nekdaj.
Ampak kljub temu je nerazumljen. Len, nezainteresiran. Med razlago ga asociacija odpelje dlje od tistega kar mu razlagam. Zdi se kot da ga tisto kar mu govorim sploh ne zanima.
Ko rešuje matematično nalogo, bi se on pogovarjal o rolki, ki jo bo naredil. Ploščina pravokotnika ga odnese v podvozje, ki ga bo sestavil iz pleha, ki ga ima tata in iz Sarinih kolesc od rolerjev.
In jaz? postanem živčna, ker mora rešiti tisto zaradi česar sediva za mizo. Moje misli uhajajo h kupu perila, k umazanim tlem, plevelu v vrtu. Midva pa tam sediva v nedogled.
V šoli ima dodatno pomoč, vendar ne vidim posebne koristi. Defektologinja mi predava o delovnih navadah, ki jih nima. "On rabi strukturo, red. Da se dogodki odvijajo po vnaprej predvidenem redu." Sita sem že teh nasvetov. Življenje imamo tako popredalčkano, da me že boli glava, on pa je še vedno dislektik, z motnjo pozornosti.
Na živce mi gre ta diagnoza. Mnogi ne razumejo kaj pomeni. Zakaj so taki otroci. Ni kriva prehrana, pa antibiotiki, pa premalo branja v otroštvu, pa premalo tekanja in skakanja. Z njimi ni nič narobe. Tudi z Da Vincijem ni bilo nič narobe a ne? Imel je noro dobre ideje, slikar, da mu ni para. Verjetno bi se ne znal naučiti Sonetnega venca in verjetno je bilo njegovo besedno izražanje bolj šibko. Ampak sicer je bil genij. Mislim, da je samo drugače razmišljal kot večina. Izstopal je, bil je drugačen. Bil je dislektik.
Verjamem, da je moteč za učiteljico, da ga ima za lenega, nezainteresiranega. Tudi jaz bi ga imela, če ga ne bi poznala. Če ne bi vsak dan sedela zraven njega in se trudila, da kolikor toliko sledi učni snovi. Veliko snovi se mora naučiti. Čisto preveč je balasta vmes.
Mislim, da so danes otroci drugače narejeni kot smo bili mi. Učenje pa še vedno ostaja isto. Oni vidijo širše, mi jih učimo ozkosti. Včasih se mi zdi, da smo s šolo nekje na stopnji neandertalcev. Učiti hočemo na podlagi izkušenj, oni pa si želijo vse stestirati in preučiti sami. Ne učimo jih razmišljati, želimo jih vkalupiti v nekaj kar znamo mi. Oni pa pri tem trpijo. Moj sin se ne zmore ukalupiti. Njegovi možgani hočejo več in drugače. In jaz mu ne znam pomagati. Berem mu učno snov, da bo pozitivno ocenjen, znova in znova mu razlagam tuj jezik, on pa ponavlja za menoj, ne da bi vedel kaj govori. Samo da bo imel mir in bo lahko delal stvari, ki so res zanimive.
Naročite se na:
Objave (Atom)