Zaupanje

Šolanje mojih otrok je postalo zame precej stresno. Nisem mama, ki bi se kitila z ocenami svojih otrok in jih zaradi tega terala do onemoglosti. Ne, meni je bistveno, da sta srečna, da ohranita svoje bistvo - svoje želje, sposobnosti, da gojita talente, ki jih imata. Da se imata rada, da se sprejemata. Sama sebe. In seveda tudi drug drugega.

Starši se načeloma z otroki veliko družimo. Zjutraj jih zbudimo, pripravimo na šolo, popoldne smo z njimi, pomagamo jim pri šolskih obveznostih. Nekateri manj, drugi več. Nekateri otroci imajo več krožkov, drugi manj. Nekateri znajo veliko jezikov, igrajo na glasbene inštrumente, pa brcajo žogo in podobno.

Starši načeloma svoje otroke dobro poznamo. Bolje kot katerikoli človek, ki vstopi v njihovo življenje. Poznamo njihove sposobnosti, dobre in slabe lastnosti. Običajno prepoznamo njihove težave, drugič jih zaznamo, prepoznamo jih pa ne. Meni se je to zgodilo. Vedela sem, da je nekaj narobe, nisem pa znala definirati težave. Ali pa sem jo slutila, pa si je nisem upala naglas definirati, ker sem o težavi vedela premalo.

Reševanja težave sem se lotila pri človeku, ki bi poleg mene moral težavo videti in jo prepoznati - pri učitelju. Oziroma učiteljici. Ne da bi hotela kritizirati kogarkoli, sem dobila občutek, da je krivda za težavo pri starših. Da smo premalo delali z otrokom. Ni bilo pomembno prepoznavanje težave, ampak je bilo pomembno samo to, da nismo dovolj dosledni. Pri pospravljanju postelje, pri določanju obveznosti otroku, pri konstantnosti dela domačih nalog. Življenje sem poskušala organizirati tako, da sem lahko sedela zraven pri domači nalogi. Življenje pa gre kot gre, dogodkov se ne da planirati tako, da jih boš zabetoniral. Zgodile so se stvari, ki so nas čustveno pretresle, obstajala je tudi služba, ki jo je bilo potrebno zelo prilagoditi. Skratka trudila sem se kolikor sem se mogla, pa se nisem mogla otresti občutka, da ne delam dovolj.

Vsebolj sem zaznavala, da težava ni samo v meni. Veliko sva delala, pa vseeno stvari kar niso stekle. Trudila sva se z branjem, pa ni bilo opaznega napredka. Napake so bile vedno ene in iste. Nad pomočjo v šoli sem obupala in začela rešitve iskati sama. Težave sem se lotila v njenem začetku. Zakaj ne steče. Nisem reševala več z dodatnim delom, ampak z iskanjam vira.

Ne, ne bom nanizala srečnega konca. Ne še. V tem trenutku vem, da sem vseskozi čutila prav. Da v šoli lahko normalno napreduje kot vsi ostali, le način dela bo treba nekoliko prilagoditi. V pogovorih v šoli sem med vrsticami dobila celo nasvet, da obstaja tudi prilagojen program za otroke s posebnimi potrebami. Naj ga dam samo zaradi težav pri branju med otroke, ki morda ne bodo nikoli končali osnovne šole? Mislim, da ne. Ne še. Prej bom preizkusila še druge možnosti, do katerih ima pravico.


In moj občutek danes? Vem, da delam prav. Zaupam vase in verjamem v svojega otroka. Vem, da mu bo uspelo. Ker ima za sabo mojo vero in moje zaupanje. In dovolj sem postala tečna, da bom sitnarila, dokler ga ne bodo sprejeli s to njegovo težavo pri branju.

Nasvet staršem, ki ste na začetku šolanja svojih otrok. Spremljajte svoje otroke, njihov napredek in bodite z njimi. Odlične ocene niso vse na tem svetu. Zadovoljstvo vaših otrok šteje veliko več. Spodbujajte jih tam, kjer jih najbolj veseli. Naj bodo srečni v svoji koži in naj verjamejo vase. 

 

(Zapisano novembra 2013)

Dobra mama

Kot mantra se je razširila hudomušna tablica z mamo, ki peče palačinke in ima vesele otroke.

Delo je zelo avtobiografsko. Prav vsem pogojem ustrezam. Le zadnji me vedno bolj skrbi.
Pa ne da si ne bi vzela časa zanju. V bistvu si organiziram delovnik tako, da sem jima od dveh popoldne popolnoma na voljo. Prva naloga je napolniti njuna želodčka, ker prideta iz šole zelo lačna. Potem so na vrsti domače naloge. Mlajša je šele v prvem razredu, zato še ni panike, starejši pa... Domače naloge so moja nočna mora. Podnevi.

Bila sem na predavanju o pomembnosti domačih nalog, o tem kako morajo otroci sami skrbeti za domačo nalogo, kako smo jim mame večna bergla...
Tudi meni ni prav, da ponovno delam osnovno šolo, ker bi šel sicer v šolo napol nag in neopremljen za pouk. Po drugi strani mi je pa kristalno jasno zakaj moram sedeti zraven. Vsak dan privleče matematičnih nalog na dveh straneh, nedokončane zapiske pri drugih predmetih in seveda tudi za vsak predmet po ena naloga. Kristalno mi je jasno, da so domače naloge pomembe, da se snov ponovi. Pri njegovi sposobnosti zbranosti, se z domačimi nalogami hecava celo popoldne. Včeraj sem ga nagnala na sonce, pa "bilo šta bilo". Danes zjutraj sva na silo končala kar je ostalo pozabljenega v torbi.
Kje je torej "keč"? Ne razumem zakaj je potrebno toliko domače naloge. Kaj delajo v šoli? Zakaj je treba snov jemati tako hitro, da niti dojamejo ne zakaj se gre. Pisane črke so vzeli šele v tretjem razredu, v četrtem pa si morajo delati zapiske, tekoče pisati po nareku... Seštevanje z eno neznanko vmes je šele letos dojel, ko mora znati seštevanje do 1000...

Zafrustrirana sem bila od nemoči, ker mu nisem znala razložiti kako zračunati 25 + ___ = 76, pa kako mu razložiti koliko je 72 : 8 = ___. Mučila sem se s fižolčki in grahci zraven njega, on pa mi je ob vseh naporih lahko samo rekel, da še vedno ne razume. Zakaj jim pa učiteljica tega ne razloži? Ali ni ona tam zato? Zakaj je večina dela na nas starših?

Vedno sem bila prepričana, da imam povprečno brihtnega otroka, zdaj pa samo čakam, da mi nekega dne reče učiteljica, da bi ga prestavila v razred za otroke s posebnimi potrebami...

Zakaj si ne smejo zapisati ali označiti kaj je za domačo nalogo? Nekdo je verjetno nekje zapisal, da so otroci sposobni pomnenja treh nalog. Ampak pozabljajo pa, da jim v štirih, petih urah natresejo cel kup podatkov, ki jih seveda ne smejo pozabiti.

Ničkolikokrat sem dobila občutek, da sem popolnoma sfalila pri vzgoji. Da nima delovnih navad, ker se ne more zbrati, da je preveč nemiren...

In potem nam staršem reče ena brihta pedagoška, da ni nič slabega, če otrok ponavlja razred. No ja, če en dan odsediš v zaporu tudi ni nič slabega. Precej se naučiš. Da boš v bodoče bolj priden. Tako kot otrok, ki ponavlja. Kaj pa preživljaš ob tem in kaj si o tem misli tvoja bližnja okolica, je pa drugotnega pomena. Ja, ne v enem v drugem primeru mi ni vseeno. Ker ostane priokus zelo dolgo časa. Pa ne v mojih ustih. Jaz sem svoje naredila.

In če otrok potrebuje dodatno pomoč, dobim odgovor, da so program do naslednjih volitev zamrznili.

A mi lahko nekdo razloži zakaj potrebujemo tako ogromen državni aparat, če nimamo od njega kar plačujemo?
Veste kaj, odnesite si še vi svoje delo domov, pa naj sedi cela družina zraven in rešuje vaše delo.


(Zapisano oktobra 2013)

Branje

Obstaja ena urbana legenda ali pa splošno prepričanje, da je slabo branje otrok posledica premalo branja pravljic v njihovem ranem otroštvu.

Nekaj časa sem se res obremenjevala s tem, da sem jaz kriva, da moj sin tako slabo bere. Res nisem brala čisto vsak dan. Čez vikende je mogoče res kdaj zaspal brez pravljice, ampak večino dni je bil naš obred z desetimi minutami branja pred spanjem. Da se je umiril.

Zelo rada berem. Vsake toliko preberem tudi kakšno knjigo za odrasle. Ko prebiram knjige otrokoma, se umirita, sledita besedilu in na koncu tudi vesta kaj sem brala. Zato me kar privzdigne, ko mi nekdo soli pamet, da nismo dovolj brali. Pa ne bom o tem. Obljubila sem si, da se ne bom več razburjala čez sistem. Je brezplodno.

Ja, branje zagotovo koristi otrokom. Če že drugega ne, smo takrat vsi umirjeni, končno je nekaj minut, ko imam samo jaz besedo in me poslušata. Ko gremo v knjižnico, oba z veseljem izbirata knjige. To me veseli. Nek odnos do knjig le obstaja.
Dokler me bosta hotela poslušati, jima bom brala.

Branje pri dislektikih? Prišli smo do neke stopnje, ko je napredek res minimalen. Ko ga skorajda ni. Verjetno bo tako vedno. Besedilo bo prebral po svoje

Nagrada

Iz šole je prišel zadovoljen. Rada imam take dneve.

"Vse zvezke imam urejene. Nisem več na tabli za neurejenost."

Vesela sem. On tudi. Trenutno ima kazen štirinajst dnevno prepoved i-pada. Prešinilo me je, da mu kazen skrajšam.

"Ola, za to si pa zaslužiš nagrado," sem zadovoljna objavila.
"Jes! S tatom bova šla v železnino po tiste štiri kose," je zasijal.

I-pada nisem omenjala. Trenutno sestavlja veliko rolko. Ali gokard. Ne vem čisto točno. Moška zadeva. Vesela sem, ko v delavnici ustvarja. Zdi se mi bolje kot tablica.

Šola ni šala

Moj sin je dislektik. Trenutno je v petem razredu. Še kar dobro mu gre. Meni trenutno malo manj. Vsake toliko se me prime en čuden obup, žalost. Da mu ne znam pomagati. Ali pa da mu preveč pomagam. Ali pa premalo pomagam...

Moj prvi otrok je. Moj sonček. Nekdo, ki je osmislil moje življenje. Ko se je pojavil, je vse postalo logično, smiselno, veselo, srečno.

Rada se pogovarjam z njim. Veliko ve. Rada mu berem. Zelo rad posluša. Veliko mu berem. Od nekdaj.

Ampak kljub temu je nerazumljen. Len, nezainteresiran. Med razlago ga asociacija odpelje dlje od tistega kar mu razlagam. Zdi se kot da ga tisto kar mu govorim sploh ne zanima.
Ko rešuje matematično nalogo, bi se on pogovarjal o rolki, ki jo bo naredil. Ploščina pravokotnika ga odnese v podvozje, ki ga bo sestavil iz pleha, ki ga ima tata in iz Sarinih kolesc od rolerjev.

In jaz? postanem živčna, ker mora rešiti tisto zaradi česar sediva za mizo. Moje misli uhajajo h kupu perila, k umazanim tlem, plevelu v vrtu. Midva pa tam sediva v nedogled.

V šoli ima dodatno pomoč, vendar ne vidim posebne koristi. Defektologinja mi predava o delovnih navadah, ki jih nima. "On rabi strukturo, red. Da se dogodki odvijajo po vnaprej predvidenem redu." Sita sem že teh nasvetov. Življenje imamo tako popredalčkano, da me že boli glava, on pa je še vedno dislektik, z motnjo pozornosti.

Na živce mi gre ta diagnoza. Mnogi ne razumejo kaj pomeni. Zakaj so taki otroci. Ni kriva prehrana, pa antibiotiki, pa premalo branja v otroštvu, pa premalo tekanja in skakanja. Z njimi ni nič narobe. Tudi z Da Vincijem ni bilo nič narobe a ne? Imel je noro dobre ideje, slikar, da mu ni para. Verjetno bi se ne znal naučiti Sonetnega venca in verjetno je bilo njegovo besedno izražanje bolj šibko. Ampak sicer je bil genij. Mislim, da je samo drugače razmišljal kot večina. Izstopal je, bil je drugačen. Bil je dislektik.

Verjamem, da je moteč za učiteljico, da ga ima za lenega, nezainteresiranega. Tudi jaz bi ga imela, če ga ne bi poznala. Če ne bi vsak dan sedela zraven njega in se trudila, da kolikor toliko sledi učni snovi. Veliko snovi se mora naučiti. Čisto preveč je balasta vmes.

Mislim, da so danes otroci drugače narejeni kot smo bili mi. Učenje pa še vedno ostaja isto. Oni vidijo širše, mi jih učimo ozkosti. Včasih se mi zdi, da smo s šolo nekje na stopnji neandertalcev. Učiti hočemo na podlagi izkušenj, oni pa si želijo vse stestirati in preučiti sami. Ne učimo jih razmišljati, želimo jih vkalupiti v nekaj kar znamo mi. Oni pa pri tem trpijo. Moj sin se ne zmore ukalupiti. Njegovi možgani hočejo več in drugače. In jaz mu ne znam pomagati. Berem mu učno snov, da bo pozitivno ocenjen, znova in znova mu razlagam tuj jezik, on pa ponavlja za menoj, ne da bi vedel kaj govori. Samo da bo imel mir in bo lahko delal stvari, ki so res zanimive.