Opomnik na neko davno bloganje v elektronskem nabiralniku me je vrnil v čase, ko sem se soočala s prvimi tegobami disleksije. Ko je bil sin v četrtem razredu. Zdaj je v osmem. Ponovno.
Zadelo me je ob pravem času. Na prvi šolski dan. V letu, ko ponavlja. Ko sta zmagala sistem in puberteta. Ko sem tako močno žalostna in prestrašena, da me cmok v grlu nasiti do večera.
Vedno bolj verjamem, da te stvari najdejo, ko jih potrebuješ. Tale blog me je. Toliko let sem se borila kot levinja, potem me je zmanjkalo. Naj bodo ti zapisi v spodbudo meni in v pomoč tebi, ki čutiš podobno.
Datumi do sedaj neobjavljenih zapisov so se ob objavi posodobili na današnjega, zatorej na dnu vsakega zapisa datum kdaj je nastal.
ponedeljek, 3. september 2018
Moč zapisane besede
Od nekdaj rada zapisujem besede. Obračam stavke, se poigravam z
besednimi igrami. Všeč so mi dvoumne misli. Še najbolj kadar narišejo
nasmeh na obraz. Malo je klovnovske narave v meni. Svet je treba obrnit
na pozitivo. Vse preveč je negativnih misli v nas.
Včerajšnji zapis mi je še sploh dal misliti. O različnih interpretacijah zapisane besede.
Ko sem začela pred časom naglas govoriti o disleksiji in učnih težavah, sem ugotovila, da je podobnih družin polno. Veliko je otrok kot je moj in s pomočjo pogovorov, sem tudi jaz lažje pristopila k naši težavi.
Žal mi je, da se je moje spletno razmišljanje sprevrglo v kritiziranje, ker tega nisem želela. Starši smo velikokrat jezni, žalostni, pretirano zaščitniški. Vse to pa je večinoma posledica strahu. Strahu pred neuspehom in dejstvom, da bomo zatajili v osnovni funkciji starševstva - otroka pripraviti na življenje.
Velikokrat sem se spraševala kje sem naredila napako. Ali je zaradi mene v težavah? Ali se zaradi mene ne more naučiti brati in pisati kot je treba? Sem premalo dosledna?
Otroci se z disleksijo rodijo. Disleksija ni napaka, ni bolezen in nekaj kar bi bilo potrebno odpravljati ali celo zdraviti. Disleksija je drugačen način razmišljanja, ki tolče iz povprečnosti. In žal je tako, da se mora otrok z disleksijo naučiti gledati na svet tudi tako kot ga vidimo mi, ki smo v večini. In to je naloga nas staršev, učiteljev, defektologov in psihologov, da ga naučimo dojemati stvari na naš način. Da bo lahko pregural osnovno šolo. Z leti tudi tak otrok najde sistem učenja, branja, pisanja. Lahko je uspešen na področjih, ki ga zanimajo, tako kot ostali otroci.
Tako si to jaz razlagam. In če se bo v mojih zapisih našla še kakšna mama in bila zaradi teh zapisov samo malce manj zaskrbljena, bo moj dan popoln.
Za vse ostale, ki te moje frustracije jemljete za slabo in vsesplošno pljuvanje, pa nimam drugega kot reči: "Vsako oko ima svojega malarja in vsako uho si besede po svoje razlaga."
Hvala vsem za lepe besede, namige. Še boste brali, ker ne znam biti tiho. In ker nekdo mora "težit" s tem. Veliko nas je v podobni situaciji in verjamem, da se veliko staršev počuti tako trapasto kot se jaz. Bolj, ko bomo težili, lažje bo nekomu za nami.
(zapisano 14.5.2014)
Včerajšnji zapis mi je še sploh dal misliti. O različnih interpretacijah zapisane besede.
Ko sem začela pred časom naglas govoriti o disleksiji in učnih težavah, sem ugotovila, da je podobnih družin polno. Veliko je otrok kot je moj in s pomočjo pogovorov, sem tudi jaz lažje pristopila k naši težavi.
Žal mi je, da se je moje spletno razmišljanje sprevrglo v kritiziranje, ker tega nisem želela. Starši smo velikokrat jezni, žalostni, pretirano zaščitniški. Vse to pa je večinoma posledica strahu. Strahu pred neuspehom in dejstvom, da bomo zatajili v osnovni funkciji starševstva - otroka pripraviti na življenje.
Velikokrat sem se spraševala kje sem naredila napako. Ali je zaradi mene v težavah? Ali se zaradi mene ne more naučiti brati in pisati kot je treba? Sem premalo dosledna?
Otroci se z disleksijo rodijo. Disleksija ni napaka, ni bolezen in nekaj kar bi bilo potrebno odpravljati ali celo zdraviti. Disleksija je drugačen način razmišljanja, ki tolče iz povprečnosti. In žal je tako, da se mora otrok z disleksijo naučiti gledati na svet tudi tako kot ga vidimo mi, ki smo v večini. In to je naloga nas staršev, učiteljev, defektologov in psihologov, da ga naučimo dojemati stvari na naš način. Da bo lahko pregural osnovno šolo. Z leti tudi tak otrok najde sistem učenja, branja, pisanja. Lahko je uspešen na področjih, ki ga zanimajo, tako kot ostali otroci.
Tako si to jaz razlagam. In če se bo v mojih zapisih našla še kakšna mama in bila zaradi teh zapisov samo malce manj zaskrbljena, bo moj dan popoln.
Za vse ostale, ki te moje frustracije jemljete za slabo in vsesplošno pljuvanje, pa nimam drugega kot reči: "Vsako oko ima svojega malarja in vsako uho si besede po svoje razlaga."
Hvala vsem za lepe besede, namige. Še boste brali, ker ne znam biti tiho. In ker nekdo mora "težit" s tem. Veliko nas je v podobni situaciji in verjamem, da se veliko staršev počuti tako trapasto kot se jaz. Bolj, ko bomo težili, lažje bo nekomu za nami.
(zapisano 14.5.2014)
Morje
Na prehodu jeseni v zimo se mi je zdelo, da se sesuvam. Da
ne zmorem več. Januar je prinesel malo olajšanja, za silo sem se pobrala. Toda
prave zobe je pokazala pomlad. Telo se je vdalo psihičnim naporom. Ven so
udarile bolezni, ki so počivale od pubertete. Kožo na obrazu sem od aprila
slekla že kakih sedemkrat. Kot kakšna hiperrastoča kača. Mehur čuvam kot sveti
gral v svojem telesu, pa še vedno mi vsake toliko zataji. Prehladov niti ne štejem več. Nujno potrebujem
dopust. Malo odklopa. Počitek. Tak tapravi.
V nedeljo sem še panično pobrala ves grah v vrtu, nekaj sem
ga blanširala, nekaj sem ga pripravila za na morje. Paradižniki so začeli
delati plodove in najbolj me je skrbelo, da bodo dozoreli, ko me ne bo doma.
Solata bo ušla v cvet… Eh, pa naj. Jaz rabim dopust.
Spakirala sem nekaj oblačil. Omejena sem bila z velikostjo
potovalke. In velikostjo prtljažnika.
V ponedeljek zjutraj smo spali dokler se je dalo, potem smo
naložili vse kar smo imeli v avto in šli na pot. Tako kot vedno. Brez
zemljevida, brez priprav poti. Priti moramo do Brestove. To je nekje med Pulo
in Rijeko. Torej gremo do Pule, potem pa proti Rijeki. Izbrali smo najdaljšo in
najbolj slikovito pot. Dolina reke Raše me je očarala. Vsakih šest minut je bil
na sporedu vzdih »Kdaj bomo na trajektu.« Vdala sem se v usodo in skušala čim
bolj preslišati vzdihe naveličanosti.
Želela sem si nekaj dni »pustitemeprimiru« stanja. Ni mi
uspelo, ampak zdaj po enem tednu imam občutek, da so baterije nekje na 50%
napolnjenosti. Tudi koža na obrazu ni več luskasta in pordela. Seveda redno
skrbim za zadosten vnos B vitamina. Sosedje varijo zadovoljivo temno pivo.
Slana voda pa tudi naredi svoje. Še kakšen dan in v roke bom vzela svinčnik in
celo kaj narisala. Zaenkrat me sprošča
edino sudoku. Noro. Res je nekaj narobe z mano.
Okrog mene so prikolice polne otrok, takih čisto majhnih.
Zdi se mi, da sem jim po pameti čisto
blizu. Nadela bi si rokavčke in se pustila pedenat. »Pridi, te namažem. Ne v
globoko vodo. Preobleci si kopalke. Pridi, bova pojedla kuskus z mlekcem, potem
pa ninat…«
Iz domišljijske preobrazbe v majhnega otroka me zbudi mož,
ki mi razlaga, da bo od jutri dalje dež. Pa naj bo. Glavno, da sem fraj. In da
mi ni treba kaj preveč migat. Kot bi bila v enem takem posttravmatskem stanju.
Napol v snu. Nekaj prebolevam. Nisem se še odločila kaj. Važno, da mi je lepo
in da mi pomaga. Sosedov otrok poje Mi se imamo radi. To je najbolj pomembno.
Klinc gleda davčno in denar. Samo da se imamo radi. In da se imam lepo. Tu na
morju. Še nekaj dni mi ostaja, da se vrnem v realnost. Upam, da bodo baterije
na 100%.
(zapisano 7.7.2014)
(zapisano 7.7.2014)
Napake na kape
V letošnjem šolskem letu sem se srečala z diagnozo disleksija. Sprva
strah, žalost. Kaj to sploh pomeni? Tako v resnici. Teorijo sem si
prebrala. Večkrat.
Kaj pomeni, če imaš otroka, ki mu branje nikakor ne steče, črke nekako nimajo istega pomena pri njemu in pri tebi? Kako se zadeve lotiti? Kako mu pomagati? Morje vprašanj na katere si ne znaš odgovoriti, življenje pa se z vsakim dnem bolj zapleta. Slabe ocene, žalost. Znanje, ki se sprevrže v neznanje in lenobo, ker ga ne zna ali ne upa več pokazati. Znanje, ki ga ne vidimo, ker ni napisano s pravo začetnico, ker vmes kakšna črka manjka.
Nenehno razmišljanje kako takega otroka naučiti, da bo znal svoje znanje ubesediti tako kot je treba. Slovnično popolno. Pri njegovih desetih letih, ko mu je že zlaganje črk v besede napor. Kje je šele vsebina. Kako ga naučiti, da h ni b, da bo namesto enk nosil domov dvojke ali trojke. Kako ga naučiti, da ga bo še naprej zanimala snov za katero je dobil negativno pisno oceno, jo razume in zna. Zapis te snovi pa je obupen. Poln e-jev, ki bi morali biti a-ji, nekje je kakšna črka odveč, drugje manjka, ne zna prebrati ali ne razume navodil in posledično nima kaj pisati...
Pa se bom zadeve lotila še drugače. Z vprašanjem o smislu osnovne šole. Kaj je tisti osnovni smisel osnovne šole? Kakšno izobrazbo naj bi dala osnovna šola? Kaj naj bi sploh dala osnovna šola otroku?
Jaz si predstavljam, da neko osnovo, s katero bi ga spodbudila k nadaljnjemu izobraževanju. Osnovno šolo si predstavljam kot ustanovo v katero bi otroci radi hodili, ker bi bil to hram znanja, kraj, ki bi potešil njihovo radovednost. Ja, priznam, že od nekdaj imam bujno domišljijo. Nimam disleksije in nisem imela težav z učenjem. V šolo sem rada hodila. Večinoma. Kdaj pa kdaj me je bilo tudi groza. Ampak večinoma mi ni povzročala želodčnih težav. Tudi na koncu počitnic sem se veselila snidenja s sošolkami in sošolci.
Samega programa nimam namena kritizirati. Vso snov temeljito predelam, ker jo moram. Doma imam dislektika. Proces učenja je drugačen. Snov se obema zdi zanimiva, podkrepiva jo z vizualnimi predstavami. Še dobro se mi zdi, ker sem svoje znanje zopet obnovila. Učiva se veliko in z veseljem. Nikoli ne rečem, da se mi kakšna stvar zdi brezvezna. Iščem poti kako bi snov vizualzirala, da bi so jo lahko zapomnil. In potem dobim pod nos: "Daj no, saj nisem neumen, saj sem že prvič dojel."
Pravzaprav ne bom ničesar kritizirala. Malo bom potrkala na naše vesti. V čem je smisel osnovne šole, če otroci doma jokajo, ker dobijo tri, znajo pa za pet? Zakaj ne ocenjujemo njihovega znanja? Zakaj ocenjujemo njihove napake?
Prejšnji teden sem imela res prijeten in optimizma poln klepet z gospo, ki je naredila magisterij na temo disleksije. Nek njen stavek mi ne gre iz glave: "V tujini jemljejo disleksijo kot dar, pri nas je pa to ovira." Jaz se sprašujem komu pomeni to oviro? Učitelju, ker ga upočasnjuje pri podajanju snovi, ostalim učencem, morda kvari statistiko s slabšimi ocenami?
Za konec morda še to. Pri pisanju tega prispevka sem se velikokrat zmotila. Napačno zapisana beseda se je podčrtala z vijugasto rdečo črto, da sem jo lahko pravilno zapisala. Pa nisem dislektik. Samo hitim pri pisanju.
*****
Še nekaj dodajam (potem, ko sem doživela prve odzive na FB). Namen mojega zapisa je predstaviti s čim se srečujem kot starš dislektika. Veliko nas je in verjamem, da je začetek najtežji - spoznavanje s "težavo", sprejemanje. Verjetno še kdo doživlja mali osebni neuspeh ob tem, ker ne zna otroka naučiti brati. Vsi otroci v razredu znajo, moj pa ne. Vsem gre dobro, nam pa ne.
Moj namen ni kritizirati učiteljev. Z učitelji je nujno potrebno sodelovanje. Če skupnega jezika ne najdete, pa rešitev tudi obstaja. Otrok je tu na prvem mestu, kaj okolica meni, je povsem brezpredmetno. Učitelj bo še naprej učil, otrok pa bo z disleksijo živel.
In jaz želim, da moj živi polno in srečno življenje. Ne da ga osnovna šola zabije na dno.
(zapisano 12.5.2014)
Kaj pomeni, če imaš otroka, ki mu branje nikakor ne steče, črke nekako nimajo istega pomena pri njemu in pri tebi? Kako se zadeve lotiti? Kako mu pomagati? Morje vprašanj na katere si ne znaš odgovoriti, življenje pa se z vsakim dnem bolj zapleta. Slabe ocene, žalost. Znanje, ki se sprevrže v neznanje in lenobo, ker ga ne zna ali ne upa več pokazati. Znanje, ki ga ne vidimo, ker ni napisano s pravo začetnico, ker vmes kakšna črka manjka.
 |
| En majhen primer njegovega izdelka. En majhen izsek, da si lažje predstavljaš zakaj vsa ta moja vprašanja. Test je bil ocenjen negativno. Če pogledaš natančno, vidiš, da so točke prebarvane z belilom, čez je napisano OT. Ne vem kaj to pomeni. Brez teh popravkov bi dobil dvojko. Srce mi je strlo. |
Nenehno razmišljanje kako takega otroka naučiti, da bo znal svoje znanje ubesediti tako kot je treba. Slovnično popolno. Pri njegovih desetih letih, ko mu je že zlaganje črk v besede napor. Kje je šele vsebina. Kako ga naučiti, da h ni b, da bo namesto enk nosil domov dvojke ali trojke. Kako ga naučiti, da ga bo še naprej zanimala snov za katero je dobil negativno pisno oceno, jo razume in zna. Zapis te snovi pa je obupen. Poln e-jev, ki bi morali biti a-ji, nekje je kakšna črka odveč, drugje manjka, ne zna prebrati ali ne razume navodil in posledično nima kaj pisati...
Pa se bom zadeve lotila še drugače. Z vprašanjem o smislu osnovne šole. Kaj je tisti osnovni smisel osnovne šole? Kakšno izobrazbo naj bi dala osnovna šola? Kaj naj bi sploh dala osnovna šola otroku?
Jaz si predstavljam, da neko osnovo, s katero bi ga spodbudila k nadaljnjemu izobraževanju. Osnovno šolo si predstavljam kot ustanovo v katero bi otroci radi hodili, ker bi bil to hram znanja, kraj, ki bi potešil njihovo radovednost. Ja, priznam, že od nekdaj imam bujno domišljijo. Nimam disleksije in nisem imela težav z učenjem. V šolo sem rada hodila. Večinoma. Kdaj pa kdaj me je bilo tudi groza. Ampak večinoma mi ni povzročala želodčnih težav. Tudi na koncu počitnic sem se veselila snidenja s sošolkami in sošolci.
Samega programa nimam namena kritizirati. Vso snov temeljito predelam, ker jo moram. Doma imam dislektika. Proces učenja je drugačen. Snov se obema zdi zanimiva, podkrepiva jo z vizualnimi predstavami. Še dobro se mi zdi, ker sem svoje znanje zopet obnovila. Učiva se veliko in z veseljem. Nikoli ne rečem, da se mi kakšna stvar zdi brezvezna. Iščem poti kako bi snov vizualzirala, da bi so jo lahko zapomnil. In potem dobim pod nos: "Daj no, saj nisem neumen, saj sem že prvič dojel."
Pravzaprav ne bom ničesar kritizirala. Malo bom potrkala na naše vesti. V čem je smisel osnovne šole, če otroci doma jokajo, ker dobijo tri, znajo pa za pet? Zakaj ne ocenjujemo njihovega znanja? Zakaj ocenjujemo njihove napake?
Prejšnji teden sem imela res prijeten in optimizma poln klepet z gospo, ki je naredila magisterij na temo disleksije. Nek njen stavek mi ne gre iz glave: "V tujini jemljejo disleksijo kot dar, pri nas je pa to ovira." Jaz se sprašujem komu pomeni to oviro? Učitelju, ker ga upočasnjuje pri podajanju snovi, ostalim učencem, morda kvari statistiko s slabšimi ocenami?
Za konec morda še to. Pri pisanju tega prispevka sem se velikokrat zmotila. Napačno zapisana beseda se je podčrtala z vijugasto rdečo črto, da sem jo lahko pravilno zapisala. Pa nisem dislektik. Samo hitim pri pisanju.
*****
Še nekaj dodajam (potem, ko sem doživela prve odzive na FB). Namen mojega zapisa je predstaviti s čim se srečujem kot starš dislektika. Veliko nas je in verjamem, da je začetek najtežji - spoznavanje s "težavo", sprejemanje. Verjetno še kdo doživlja mali osebni neuspeh ob tem, ker ne zna otroka naučiti brati. Vsi otroci v razredu znajo, moj pa ne. Vsem gre dobro, nam pa ne.
Moj namen ni kritizirati učiteljev. Z učitelji je nujno potrebno sodelovanje. Če skupnega jezika ne najdete, pa rešitev tudi obstaja. Otrok je tu na prvem mestu, kaj okolica meni, je povsem brezpredmetno. Učitelj bo še naprej učil, otrok pa bo z disleksijo živel.
In jaz želim, da moj živi polno in srečno življenje. Ne da ga osnovna šola zabije na dno.
(zapisano 12.5.2014)
Blišč in beda disleksije
Ko sem se lani soočila z besedo disleksija, se mi je zdelo, da je ne
bom zmogla predelati. Borila sem se s sinom, z učiteljicami v šoli, sama
s seboj, s časom.
Sem pa tja sem kaj zapisala tu na blogu, pa potem odstranila, ker sem dobila občutek, da sem zapisom dosegla negativen učinek.
Počasi dojemam razsežnosti specifičnih učnih težav. Težav, ki niso samo učne, ki so tudi finančne, psihološke, družinske. Odločila sem se, da bom svojo izkušnjo delila s svetom. Vestno in brez brisanja. Veliko nas je staršev s podobnimi izkušnjami in mislim, da si lahko edino tako pomagamo, da o tem govorimo.
Pri nas doma imamo dva dislektika. En je že odrasel, hodi v službo, je izredno zabaven človek, meni od prvega dne, ko sem ga spoznala, zelo ljub. Drugi je petošolec, zelo zabaven, športnik, meni od prvega dne, ko sem izvedela za njegov obstoj, zelo ljub.
Prvi potrebuje mojo pomoč, ko je potrebno prebrati kaj v angleščini, drugi potrebuje mojo pomoč v šoli. Pri večini predmetov. Razen pri športu, likovnem in glasbi.
Jaz potrebujem oba, ko je potrebno kaj narediti iz lesa, popraviti avto, pri idejah, smehu...
Živeti z dislektikom je posebna čast. Ni vedno lahko, je pa lepo.
Nenehno se izobražujem, da nekako razumem različnost.
Upam, da bom s svojimi zapisi pomagala tudi vam.
Nataša (zapisano 8.10.2014)
Sem pa tja sem kaj zapisala tu na blogu, pa potem odstranila, ker sem dobila občutek, da sem zapisom dosegla negativen učinek.
Počasi dojemam razsežnosti specifičnih učnih težav. Težav, ki niso samo učne, ki so tudi finančne, psihološke, družinske. Odločila sem se, da bom svojo izkušnjo delila s svetom. Vestno in brez brisanja. Veliko nas je staršev s podobnimi izkušnjami in mislim, da si lahko edino tako pomagamo, da o tem govorimo.
Pri nas doma imamo dva dislektika. En je že odrasel, hodi v službo, je izredno zabaven človek, meni od prvega dne, ko sem ga spoznala, zelo ljub. Drugi je petošolec, zelo zabaven, športnik, meni od prvega dne, ko sem izvedela za njegov obstoj, zelo ljub.
Prvi potrebuje mojo pomoč, ko je potrebno prebrati kaj v angleščini, drugi potrebuje mojo pomoč v šoli. Pri večini predmetov. Razen pri športu, likovnem in glasbi.
Jaz potrebujem oba, ko je potrebno kaj narediti iz lesa, popraviti avto, pri idejah, smehu...
Živeti z dislektikom je posebna čast. Ni vedno lahko, je pa lepo.
Nenehno se izobražujem, da nekako razumem različnost.
Upam, da bom s svojimi zapisi pomagala tudi vam.
Nataša (zapisano 8.10.2014)
V iskanju pravega
Lansko šolsko leto sem zapravila ogromno energije za hudovanje nad
šolskim sistemom. Kako je šola ustvarjena za pridna dekleta. Stran
vržena energija. Morala bi jo usmeriti v bolj uporabne kanale.
Prišle so počitnice in prišla so nova spoznanja. Nekaj časa sem mladiča mučila z nalogami med počitnicami, potem se mi je v nekem trenutku zazdelo, da oba potrebujeva odklop.
Občasno sva skupaj kaj prebrala, občutek sem imela, da kljub prekinitvam vedno bolje bere. Z morja smo pisali kartice, pisal mi je nakupovalne listke.
Na kratkem oddihu smo odkrili lokostrelstvo. Statičen šport, ki zahteva kar nekaj koncentracije. Na travniku smo postavili tarčo, nabavili lok in puščice. Ko je vsega preveč, gre streljat. Za par minut. In potem je zopet lažje. Na videz majhen korak je prinesel nov uspeh.
Največje odkritje poletja pa je bilo odkritje še enega športa. Kajaka. Ne spomnim se, da bi bil nad nečim tako navdušen, da bi bila to prva misel zjutraj. Ko ga budim, še napol nezavesten zamomlja, da je danes kajak. Zmaga. Tudi naloge so po treningu narejene veliko hitreje kot kadarkoli prej.
Torej, če povzamem zakaj tak naslov. Če sem se celo leto vrtela v krogu kako pomagati pri učenju, kako nekako šolo vrniti v neko pozitivno doživetje, sem v poletnem odklopu dojela kaj je pomembno. Verjetno bom še marsikatero solzico nemoči potočila preden ga bom spustila iz rok. Trenutno bolj poslušam njega - kako razmišlja in sebe - kako bi po mojem nekaj naredila.
V naslednjem zapisu sledi povzetek konference društva Bravo, na kateri sem izvedela veliko uporabnega in nekaj stvari sva v preteklih petih dneh že uvedla v vsak dan.
(Zapisano 2.10.2014)
Prišle so počitnice in prišla so nova spoznanja. Nekaj časa sem mladiča mučila z nalogami med počitnicami, potem se mi je v nekem trenutku zazdelo, da oba potrebujeva odklop.
Občasno sva skupaj kaj prebrala, občutek sem imela, da kljub prekinitvam vedno bolje bere. Z morja smo pisali kartice, pisal mi je nakupovalne listke.
Na kratkem oddihu smo odkrili lokostrelstvo. Statičen šport, ki zahteva kar nekaj koncentracije. Na travniku smo postavili tarčo, nabavili lok in puščice. Ko je vsega preveč, gre streljat. Za par minut. In potem je zopet lažje. Na videz majhen korak je prinesel nov uspeh.
Največje odkritje poletja pa je bilo odkritje še enega športa. Kajaka. Ne spomnim se, da bi bil nad nečim tako navdušen, da bi bila to prva misel zjutraj. Ko ga budim, še napol nezavesten zamomlja, da je danes kajak. Zmaga. Tudi naloge so po treningu narejene veliko hitreje kot kadarkoli prej.
Torej, če povzamem zakaj tak naslov. Če sem se celo leto vrtela v krogu kako pomagati pri učenju, kako nekako šolo vrniti v neko pozitivno doživetje, sem v poletnem odklopu dojela kaj je pomembno. Verjetno bom še marsikatero solzico nemoči potočila preden ga bom spustila iz rok. Trenutno bolj poslušam njega - kako razmišlja in sebe - kako bi po mojem nekaj naredila.
V naslednjem zapisu sledi povzetek konference društva Bravo, na kateri sem izvedela veliko uporabnega in nekaj stvari sva v preteklih petih dneh že uvedla v vsak dan.
(Zapisano 2.10.2014)
SUT ali povprečneži so zakon
Včasih se počutim prav idiotsko. Živim dokaj umirjeno življenje,
držim se nekih načel za katere verjamem, da nikomur ne škodujejo in da
so pošteni. Čisto malo mi še manjka do desete obletnice materinstva, ki
mi je življenje postavilo na glavo. Pravzaprav je od trenutka, ko sem
dojela, da bom zibala, sreča postala moja zvesta sopotnica. Naenkrat so
se dogodki začeli obračati kot sem si vedno želela.
Verjamem, da je v vsakem človeku dobro in da vsak opravlja svoje delo najbolje kot ga zna. Sem verjela. Sem en tistih idiotskih naivcev, ki ga lahko nekajkrat pelješ žejnega čez potok, pa bo še vedno v puščavi iskal izvire vode. In potem sem besna sama nase, da sem zopet nasedla.
Še bolj sem pa besna, ker zaradi svoje naivnosti v nateg potegnem še svoje bližnje.
Zdi se mi, da sem dosegla tisti rob, ko gre kapljica čez.
Naše šolstvo si je izmislilo kategorijo SUT - specifične učne težave. Za otroke, ki se ne vkalupijo. Za otroke, ki s svojim razmišljanjem ne morejo slediti množici. Za črne ovce. Razumem učitelja, da mu je v nadlego otrok, ki zaradi svojih težav caplja za drugimi. Ne morem pa razumeti in sprejeti, da takega otroka odkljuka, da na stran in prepusti toku. "Bo pa ponavljal". Ali pa bo šel v oddelek z otroci s posebnimi potrebami. Skrb preloži na drugega učitelja. Nekako se ni pripravljen potruditi in takega otroka sprejeti kot izziv. Nekaj za kar se je izobraževal. Najti način kako predstaviti znanje, da bo zanimivo in da se bo vračalo. Berem zapis študenta kemije, z mednarodnimi uspehi na svojem področju, ki pa zaradi SUT v našem sistemu ne dosega omembe vrednih rezultatov. Ker kljub večletnemu trudu še vedno ne zna hitro brati in pisati. Na jok mi gre, ko v napisanem vidim svojega skoraj desetletnika. Na jok mi gre od nemoči v tem klinčevem sistemu. Na jok mi gre od besa, ko nenehno poslušam, da tak otrok potrebuje red, konstantnost, da mora otrok sam skrbeti za naloge in šolske potrebščine. Kot da to reši težave! Na bruhanje mi grejo obvestila učiteljice, ko piše, da NOČE prepisovati s table in naj nekaj ukrenem v zvezi s tem. Kljub razlagi, da ne prepisuje, ker ne zna prebrati in ne razume napisanega. Še posebej, ker je napisano s pisavo odraslega, malce živčnega človeka. Nerada obsojam kar povprek, ampak dosegla sem tisti rob, ko kapljice počasi kapljajo čez.
Po eni strani se tolažim, da lezemo v kategorijo SUT. Mogoče bodo upoštevali njegovo specifičnost, po drugi strani pa me jezi ta strah pred SUT, nevednost in neelastičnost. A je težko pomagati? A se sploh kdo zaveda, da taki otroci nekatere stvari vidijo drugače kot večina nas in da so taki otroci mogoče bodoči izumitelji, ustvarjalci, poganjalci gospodarstva? A se sploh kdo zaveda, da imajo taki otroci tako kot njihovi vrstniki čustva in pamet, da dojamejo kaj se dogaja z njimi? A se sploh zavedajo kaj jim delajo samo zato, ker so malce drugačni?
Žalostna sem, da živim v sistemu, kjer si car, če si ovca. Bela. Taka kot vse. Ponosna sem na svojo črno ovco, ker je njegova duša lepa, ker je dober človek, ker v vsem tem sranju ne obupa. Drži me pokonci. Verjamem vanj. In ko se bom potolažila, bom šla znova v boj. Z vsemi sredstvi. Ne grozim. Samo povem.
(Zapisano 24.3.2014)
Verjamem, da je v vsakem človeku dobro in da vsak opravlja svoje delo najbolje kot ga zna. Sem verjela. Sem en tistih idiotskih naivcev, ki ga lahko nekajkrat pelješ žejnega čez potok, pa bo še vedno v puščavi iskal izvire vode. In potem sem besna sama nase, da sem zopet nasedla.
Še bolj sem pa besna, ker zaradi svoje naivnosti v nateg potegnem še svoje bližnje.
Zdi se mi, da sem dosegla tisti rob, ko gre kapljica čez.
Naše šolstvo si je izmislilo kategorijo SUT - specifične učne težave. Za otroke, ki se ne vkalupijo. Za otroke, ki s svojim razmišljanjem ne morejo slediti množici. Za črne ovce. Razumem učitelja, da mu je v nadlego otrok, ki zaradi svojih težav caplja za drugimi. Ne morem pa razumeti in sprejeti, da takega otroka odkljuka, da na stran in prepusti toku. "Bo pa ponavljal". Ali pa bo šel v oddelek z otroci s posebnimi potrebami. Skrb preloži na drugega učitelja. Nekako se ni pripravljen potruditi in takega otroka sprejeti kot izziv. Nekaj za kar se je izobraževal. Najti način kako predstaviti znanje, da bo zanimivo in da se bo vračalo. Berem zapis študenta kemije, z mednarodnimi uspehi na svojem področju, ki pa zaradi SUT v našem sistemu ne dosega omembe vrednih rezultatov. Ker kljub večletnemu trudu še vedno ne zna hitro brati in pisati. Na jok mi gre, ko v napisanem vidim svojega skoraj desetletnika. Na jok mi gre od nemoči v tem klinčevem sistemu. Na jok mi gre od besa, ko nenehno poslušam, da tak otrok potrebuje red, konstantnost, da mora otrok sam skrbeti za naloge in šolske potrebščine. Kot da to reši težave! Na bruhanje mi grejo obvestila učiteljice, ko piše, da NOČE prepisovati s table in naj nekaj ukrenem v zvezi s tem. Kljub razlagi, da ne prepisuje, ker ne zna prebrati in ne razume napisanega. Še posebej, ker je napisano s pisavo odraslega, malce živčnega človeka. Nerada obsojam kar povprek, ampak dosegla sem tisti rob, ko kapljice počasi kapljajo čez.
Po eni strani se tolažim, da lezemo v kategorijo SUT. Mogoče bodo upoštevali njegovo specifičnost, po drugi strani pa me jezi ta strah pred SUT, nevednost in neelastičnost. A je težko pomagati? A se sploh kdo zaveda, da taki otroci nekatere stvari vidijo drugače kot večina nas in da so taki otroci mogoče bodoči izumitelji, ustvarjalci, poganjalci gospodarstva? A se sploh kdo zaveda, da imajo taki otroci tako kot njihovi vrstniki čustva in pamet, da dojamejo kaj se dogaja z njimi? A se sploh zavedajo kaj jim delajo samo zato, ker so malce drugačni?
Žalostna sem, da živim v sistemu, kjer si car, če si ovca. Bela. Taka kot vse. Ponosna sem na svojo črno ovco, ker je njegova duša lepa, ker je dober človek, ker v vsem tem sranju ne obupa. Drži me pokonci. Verjamem vanj. In ko se bom potolažila, bom šla znova v boj. Z vsemi sredstvi. Ne grozim. Samo povem.
(Zapisano 24.3.2014)
Zaupanje
Šolanje mojih otrok je postalo zame precej stresno. Nisem mama, ki bi
se kitila z ocenami svojih otrok in jih zaradi tega terala do
onemoglosti. Ne, meni je bistveno, da sta srečna, da ohranita svoje
bistvo - svoje želje, sposobnosti, da gojita talente, ki jih imata. Da
se imata rada, da se sprejemata. Sama sebe. In seveda tudi drug drugega.
Starši se načeloma z otroki veliko družimo. Zjutraj jih zbudimo, pripravimo na šolo, popoldne smo z njimi, pomagamo jim pri šolskih obveznostih. Nekateri manj, drugi več. Nekateri otroci imajo več krožkov, drugi manj. Nekateri znajo veliko jezikov, igrajo na glasbene inštrumente, pa brcajo žogo in podobno.
Starši načeloma svoje otroke dobro poznamo. Bolje kot katerikoli človek, ki vstopi v njihovo življenje. Poznamo njihove sposobnosti, dobre in slabe lastnosti. Običajno prepoznamo njihove težave, drugič jih zaznamo, prepoznamo jih pa ne. Meni se je to zgodilo. Vedela sem, da je nekaj narobe, nisem pa znala definirati težave. Ali pa sem jo slutila, pa si je nisem upala naglas definirati, ker sem o težavi vedela premalo.
Reševanja težave sem se lotila pri človeku, ki bi poleg mene moral težavo videti in jo prepoznati - pri učitelju. Oziroma učiteljici. Ne da bi hotela kritizirati kogarkoli, sem dobila občutek, da je krivda za težavo pri starših. Da smo premalo delali z otrokom. Ni bilo pomembno prepoznavanje težave, ampak je bilo pomembno samo to, da nismo dovolj dosledni. Pri pospravljanju postelje, pri določanju obveznosti otroku, pri konstantnosti dela domačih nalog. Življenje sem poskušala organizirati tako, da sem lahko sedela zraven pri domači nalogi. Življenje pa gre kot gre, dogodkov se ne da planirati tako, da jih boš zabetoniral. Zgodile so se stvari, ki so nas čustveno pretresle, obstajala je tudi služba, ki jo je bilo potrebno zelo prilagoditi. Skratka trudila sem se kolikor sem se mogla, pa se nisem mogla otresti občutka, da ne delam dovolj.
Vsebolj sem zaznavala, da težava ni samo v meni. Veliko sva delala, pa vseeno stvari kar niso stekle. Trudila sva se z branjem, pa ni bilo opaznega napredka. Napake so bile vedno ene in iste. Nad pomočjo v šoli sem obupala in začela rešitve iskati sama. Težave sem se lotila v njenem začetku. Zakaj ne steče. Nisem reševala več z dodatnim delom, ampak z iskanjam vira.
Ne, ne bom nanizala srečnega konca. Ne še. V tem trenutku vem, da sem vseskozi čutila prav. Da v šoli lahko normalno napreduje kot vsi ostali, le način dela bo treba nekoliko prilagoditi. V pogovorih v šoli sem med vrsticami dobila celo nasvet, da obstaja tudi prilagojen program za otroke s posebnimi potrebami. Naj ga dam samo zaradi težav pri branju med otroke, ki morda ne bodo nikoli končali osnovne šole? Mislim, da ne. Ne še. Prej bom preizkusila še druge možnosti, do katerih ima pravico.
In moj občutek danes? Vem, da delam prav. Zaupam vase in verjamem v svojega otroka. Vem, da mu bo uspelo. Ker ima za sabo mojo vero in moje zaupanje. In dovolj sem postala tečna, da bom sitnarila, dokler ga ne bodo sprejeli s to njegovo težavo pri branju.
Starši se načeloma z otroki veliko družimo. Zjutraj jih zbudimo, pripravimo na šolo, popoldne smo z njimi, pomagamo jim pri šolskih obveznostih. Nekateri manj, drugi več. Nekateri otroci imajo več krožkov, drugi manj. Nekateri znajo veliko jezikov, igrajo na glasbene inštrumente, pa brcajo žogo in podobno.
Starši načeloma svoje otroke dobro poznamo. Bolje kot katerikoli človek, ki vstopi v njihovo življenje. Poznamo njihove sposobnosti, dobre in slabe lastnosti. Običajno prepoznamo njihove težave, drugič jih zaznamo, prepoznamo jih pa ne. Meni se je to zgodilo. Vedela sem, da je nekaj narobe, nisem pa znala definirati težave. Ali pa sem jo slutila, pa si je nisem upala naglas definirati, ker sem o težavi vedela premalo.
Reševanja težave sem se lotila pri človeku, ki bi poleg mene moral težavo videti in jo prepoznati - pri učitelju. Oziroma učiteljici. Ne da bi hotela kritizirati kogarkoli, sem dobila občutek, da je krivda za težavo pri starših. Da smo premalo delali z otrokom. Ni bilo pomembno prepoznavanje težave, ampak je bilo pomembno samo to, da nismo dovolj dosledni. Pri pospravljanju postelje, pri določanju obveznosti otroku, pri konstantnosti dela domačih nalog. Življenje sem poskušala organizirati tako, da sem lahko sedela zraven pri domači nalogi. Življenje pa gre kot gre, dogodkov se ne da planirati tako, da jih boš zabetoniral. Zgodile so se stvari, ki so nas čustveno pretresle, obstajala je tudi služba, ki jo je bilo potrebno zelo prilagoditi. Skratka trudila sem se kolikor sem se mogla, pa se nisem mogla otresti občutka, da ne delam dovolj.
Vsebolj sem zaznavala, da težava ni samo v meni. Veliko sva delala, pa vseeno stvari kar niso stekle. Trudila sva se z branjem, pa ni bilo opaznega napredka. Napake so bile vedno ene in iste. Nad pomočjo v šoli sem obupala in začela rešitve iskati sama. Težave sem se lotila v njenem začetku. Zakaj ne steče. Nisem reševala več z dodatnim delom, ampak z iskanjam vira.
Ne, ne bom nanizala srečnega konca. Ne še. V tem trenutku vem, da sem vseskozi čutila prav. Da v šoli lahko normalno napreduje kot vsi ostali, le način dela bo treba nekoliko prilagoditi. V pogovorih v šoli sem med vrsticami dobila celo nasvet, da obstaja tudi prilagojen program za otroke s posebnimi potrebami. Naj ga dam samo zaradi težav pri branju med otroke, ki morda ne bodo nikoli končali osnovne šole? Mislim, da ne. Ne še. Prej bom preizkusila še druge možnosti, do katerih ima pravico.
In moj občutek danes? Vem, da delam prav. Zaupam vase in verjamem v svojega otroka. Vem, da mu bo uspelo. Ker ima za sabo mojo vero in moje zaupanje. In dovolj sem postala tečna, da bom sitnarila, dokler ga ne bodo sprejeli s to njegovo težavo pri branju.
Nasvet staršem, ki ste na začetku šolanja svojih otrok. Spremljajte svoje otroke, njihov napredek in bodite z njimi. Odlične ocene niso vse na tem svetu. Zadovoljstvo vaših otrok šteje veliko več. Spodbujajte jih tam, kjer jih najbolj veseli. Naj bodo srečni v svoji koži in naj verjamejo vase.
(Zapisano novembra 2013)
Dobra mama
Kot mantra se je razširila hudomušna tablica z mamo, ki peče palačinke in ima vesele otroke.
Delo je zelo avtobiografsko. Prav vsem pogojem ustrezam. Le zadnji me vedno bolj skrbi.
Pa ne da si ne bi vzela časa zanju. V bistvu si organiziram delovnik tako, da sem jima od dveh popoldne popolnoma na voljo. Prva naloga je napolniti njuna želodčka, ker prideta iz šole zelo lačna. Potem so na vrsti domače naloge. Mlajša je šele v prvem razredu, zato še ni panike, starejši pa... Domače naloge so moja nočna mora. Podnevi.
Bila sem na predavanju o pomembnosti domačih nalog, o tem kako morajo otroci sami skrbeti za domačo nalogo, kako smo jim mame večna bergla...
Tudi meni ni prav, da ponovno delam osnovno šolo, ker bi šel sicer v šolo napol nag in neopremljen za pouk. Po drugi strani mi je pa kristalno jasno zakaj moram sedeti zraven. Vsak dan privleče matematičnih nalog na dveh straneh, nedokončane zapiske pri drugih predmetih in seveda tudi za vsak predmet po ena naloga. Kristalno mi je jasno, da so domače naloge pomembe, da se snov ponovi. Pri njegovi sposobnosti zbranosti, se z domačimi nalogami hecava celo popoldne. Včeraj sem ga nagnala na sonce, pa "bilo šta bilo". Danes zjutraj sva na silo končala kar je ostalo pozabljenega v torbi.
Kje je torej "keč"? Ne razumem zakaj je potrebno toliko domače naloge. Kaj delajo v šoli? Zakaj je treba snov jemati tako hitro, da niti dojamejo ne zakaj se gre. Pisane črke so vzeli šele v tretjem razredu, v četrtem pa si morajo delati zapiske, tekoče pisati po nareku... Seštevanje z eno neznanko vmes je šele letos dojel, ko mora znati seštevanje do 1000...
Zafrustrirana sem bila od nemoči, ker mu nisem znala razložiti kako zračunati 25 + ___ = 76, pa kako mu razložiti koliko je 72 : 8 = ___. Mučila sem se s fižolčki in grahci zraven njega, on pa mi je ob vseh naporih lahko samo rekel, da še vedno ne razume. Zakaj jim pa učiteljica tega ne razloži? Ali ni ona tam zato? Zakaj je večina dela na nas starših?
Vedno sem bila prepričana, da imam povprečno brihtnega otroka, zdaj pa samo čakam, da mi nekega dne reče učiteljica, da bi ga prestavila v razred za otroke s posebnimi potrebami...
Zakaj si ne smejo zapisati ali označiti kaj je za domačo nalogo? Nekdo je verjetno nekje zapisal, da so otroci sposobni pomnenja treh nalog. Ampak pozabljajo pa, da jim v štirih, petih urah natresejo cel kup podatkov, ki jih seveda ne smejo pozabiti.
Ničkolikokrat
sem dobila občutek, da sem popolnoma sfalila pri vzgoji. Da nima
delovnih navad, ker se ne more zbrati, da je preveč nemiren...
In potem nam staršem reče ena brihta pedagoška, da ni nič slabega, če otrok ponavlja razred. No ja, če en dan odsediš v zaporu tudi ni nič slabega. Precej se naučiš. Da boš v bodoče bolj priden. Tako kot otrok, ki ponavlja. Kaj pa preživljaš ob tem in kaj si o tem misli tvoja bližnja okolica, je pa drugotnega pomena. Ja, ne v enem v drugem primeru mi ni vseeno. Ker ostane priokus zelo dolgo časa. Pa ne v mojih ustih. Jaz sem svoje naredila.
In če otrok potrebuje dodatno pomoč, dobim odgovor, da so program do naslednjih volitev zamrznili.
A mi lahko nekdo razloži zakaj potrebujemo tako ogromen državni aparat, če nimamo od njega kar plačujemo?
Veste kaj, odnesite si še vi svoje delo domov, pa naj sedi cela družina zraven in rešuje vaše delo.
(Zapisano oktobra 2013)
Delo je zelo avtobiografsko. Prav vsem pogojem ustrezam. Le zadnji me vedno bolj skrbi.
Pa ne da si ne bi vzela časa zanju. V bistvu si organiziram delovnik tako, da sem jima od dveh popoldne popolnoma na voljo. Prva naloga je napolniti njuna želodčka, ker prideta iz šole zelo lačna. Potem so na vrsti domače naloge. Mlajša je šele v prvem razredu, zato še ni panike, starejši pa... Domače naloge so moja nočna mora. Podnevi.
Bila sem na predavanju o pomembnosti domačih nalog, o tem kako morajo otroci sami skrbeti za domačo nalogo, kako smo jim mame večna bergla...
Tudi meni ni prav, da ponovno delam osnovno šolo, ker bi šel sicer v šolo napol nag in neopremljen za pouk. Po drugi strani mi je pa kristalno jasno zakaj moram sedeti zraven. Vsak dan privleče matematičnih nalog na dveh straneh, nedokončane zapiske pri drugih predmetih in seveda tudi za vsak predmet po ena naloga. Kristalno mi je jasno, da so domače naloge pomembe, da se snov ponovi. Pri njegovi sposobnosti zbranosti, se z domačimi nalogami hecava celo popoldne. Včeraj sem ga nagnala na sonce, pa "bilo šta bilo". Danes zjutraj sva na silo končala kar je ostalo pozabljenega v torbi.
Kje je torej "keč"? Ne razumem zakaj je potrebno toliko domače naloge. Kaj delajo v šoli? Zakaj je treba snov jemati tako hitro, da niti dojamejo ne zakaj se gre. Pisane črke so vzeli šele v tretjem razredu, v četrtem pa si morajo delati zapiske, tekoče pisati po nareku... Seštevanje z eno neznanko vmes je šele letos dojel, ko mora znati seštevanje do 1000...
Zafrustrirana sem bila od nemoči, ker mu nisem znala razložiti kako zračunati 25 + ___ = 76, pa kako mu razložiti koliko je 72 : 8 = ___. Mučila sem se s fižolčki in grahci zraven njega, on pa mi je ob vseh naporih lahko samo rekel, da še vedno ne razume. Zakaj jim pa učiteljica tega ne razloži? Ali ni ona tam zato? Zakaj je večina dela na nas starših?
Vedno sem bila prepričana, da imam povprečno brihtnega otroka, zdaj pa samo čakam, da mi nekega dne reče učiteljica, da bi ga prestavila v razred za otroke s posebnimi potrebami...
Zakaj si ne smejo zapisati ali označiti kaj je za domačo nalogo? Nekdo je verjetno nekje zapisal, da so otroci sposobni pomnenja treh nalog. Ampak pozabljajo pa, da jim v štirih, petih urah natresejo cel kup podatkov, ki jih seveda ne smejo pozabiti.
In potem nam staršem reče ena brihta pedagoška, da ni nič slabega, če otrok ponavlja razred. No ja, če en dan odsediš v zaporu tudi ni nič slabega. Precej se naučiš. Da boš v bodoče bolj priden. Tako kot otrok, ki ponavlja. Kaj pa preživljaš ob tem in kaj si o tem misli tvoja bližnja okolica, je pa drugotnega pomena. Ja, ne v enem v drugem primeru mi ni vseeno. Ker ostane priokus zelo dolgo časa. Pa ne v mojih ustih. Jaz sem svoje naredila.
In če otrok potrebuje dodatno pomoč, dobim odgovor, da so program do naslednjih volitev zamrznili.
A mi lahko nekdo razloži zakaj potrebujemo tako ogromen državni aparat, če nimamo od njega kar plačujemo?
Veste kaj, odnesite si še vi svoje delo domov, pa naj sedi cela družina zraven in rešuje vaše delo.
(Zapisano oktobra 2013)
Branje
Obstaja ena urbana legenda ali pa splošno prepričanje, da je slabo branje otrok posledica premalo branja pravljic v njihovem ranem otroštvu.
Nekaj časa sem se res obremenjevala s tem, da sem jaz kriva, da moj sin tako slabo bere. Res nisem brala čisto vsak dan. Čez vikende je mogoče res kdaj zaspal brez pravljice, ampak večino dni je bil naš obred z desetimi minutami branja pred spanjem. Da se je umiril.
Zelo rada berem. Vsake toliko preberem tudi kakšno knjigo za odrasle. Ko prebiram knjige otrokoma, se umirita, sledita besedilu in na koncu tudi vesta kaj sem brala. Zato me kar privzdigne, ko mi nekdo soli pamet, da nismo dovolj brali. Pa ne bom o tem. Obljubila sem si, da se ne bom več razburjala čez sistem. Je brezplodno.
Ja, branje zagotovo koristi otrokom. Če že drugega ne, smo takrat vsi umirjeni, končno je nekaj minut, ko imam samo jaz besedo in me poslušata. Ko gremo v knjižnico, oba z veseljem izbirata knjige. To me veseli. Nek odnos do knjig le obstaja.
Dokler me bosta hotela poslušati, jima bom brala.
Branje pri dislektikih? Prišli smo do neke stopnje, ko je napredek res minimalen. Ko ga skorajda ni. Verjetno bo tako vedno. Besedilo bo prebral po svoje
Nekaj časa sem se res obremenjevala s tem, da sem jaz kriva, da moj sin tako slabo bere. Res nisem brala čisto vsak dan. Čez vikende je mogoče res kdaj zaspal brez pravljice, ampak večino dni je bil naš obred z desetimi minutami branja pred spanjem. Da se je umiril.
Zelo rada berem. Vsake toliko preberem tudi kakšno knjigo za odrasle. Ko prebiram knjige otrokoma, se umirita, sledita besedilu in na koncu tudi vesta kaj sem brala. Zato me kar privzdigne, ko mi nekdo soli pamet, da nismo dovolj brali. Pa ne bom o tem. Obljubila sem si, da se ne bom več razburjala čez sistem. Je brezplodno.
Ja, branje zagotovo koristi otrokom. Če že drugega ne, smo takrat vsi umirjeni, končno je nekaj minut, ko imam samo jaz besedo in me poslušata. Ko gremo v knjižnico, oba z veseljem izbirata knjige. To me veseli. Nek odnos do knjig le obstaja.
Dokler me bosta hotela poslušati, jima bom brala.
Branje pri dislektikih? Prišli smo do neke stopnje, ko je napredek res minimalen. Ko ga skorajda ni. Verjetno bo tako vedno. Besedilo bo prebral po svoje
Naročite se na:
Objave (Atom)