Moč zapisane besede

Od nekdaj rada zapisujem besede. Obračam stavke, se poigravam z besednimi igrami. Všeč so mi dvoumne misli. Še najbolj kadar narišejo nasmeh na obraz. Malo je klovnovske narave v meni. Svet je treba obrnit na pozitivo. Vse preveč je negativnih misli v nas.
Včerajšnji zapis mi je še sploh dal misliti. O različnih interpretacijah zapisane besede.
Ko sem začela pred časom naglas govoriti o disleksiji in učnih težavah, sem ugotovila, da je podobnih družin polno. Veliko je otrok kot je moj in s pomočjo pogovorov, sem tudi jaz lažje pristopila k naši težavi.

Žal mi je, da se je moje spletno razmišljanje sprevrglo v kritiziranje, ker tega nisem želela. Starši smo velikokrat jezni, žalostni, pretirano zaščitniški. Vse to pa je večinoma posledica strahu. Strahu pred neuspehom in dejstvom, da bomo zatajili v osnovni funkciji starševstva - otroka pripraviti na življenje.

Velikokrat sem se spraševala kje sem naredila napako. Ali je zaradi mene v težavah? Ali se zaradi mene ne more naučiti brati in pisati kot je treba? Sem premalo dosledna?

Otroci se z disleksijo rodijo. Disleksija ni napaka, ni bolezen in nekaj kar bi bilo potrebno odpravljati ali celo zdraviti. Disleksija je drugačen način razmišljanja, ki tolče iz povprečnosti. In žal je tako, da se mora otrok z disleksijo naučiti gledati na svet tudi tako kot ga vidimo mi, ki smo v večini. In to je naloga nas staršev, učiteljev, defektologov in psihologov, da ga naučimo dojemati stvari na naš način. Da bo lahko pregural osnovno šolo. Z leti tudi tak otrok najde sistem učenja, branja, pisanja. Lahko je uspešen na področjih, ki ga zanimajo, tako kot ostali otroci.

Tako si to jaz razlagam. In če se bo v mojih zapisih našla še kakšna mama in bila zaradi teh zapisov samo malce manj zaskrbljena, bo moj dan popoln.

Za vse ostale, ki te moje frustracije jemljete za slabo in vsesplošno pljuvanje, pa nimam drugega kot reči: "Vsako oko ima svojega malarja in vsako uho si besede po svoje razlaga."

Hvala vsem za lepe besede, namige. Še boste brali, ker ne znam biti tiho. In ker nekdo mora "težit" s tem. Veliko nas je v podobni situaciji in verjamem, da se veliko staršev počuti tako trapasto kot se jaz. Bolj, ko bomo težili, lažje bo nekomu za nami.

(zapisano  14.5.2014)