SUT ali povprečneži so zakon

Včasih se počutim prav idiotsko. Živim dokaj umirjeno življenje, držim se nekih načel za katere verjamem, da nikomur ne škodujejo in da so pošteni. Čisto malo mi še manjka do desete obletnice materinstva, ki mi je življenje postavilo na glavo. Pravzaprav je od trenutka, ko sem dojela, da bom zibala, sreča postala moja zvesta sopotnica. Naenkrat so se dogodki začeli obračati kot sem si vedno želela.

Verjamem, da je v vsakem človeku dobro in da vsak opravlja svoje delo najbolje kot ga zna. Sem verjela. Sem en tistih idiotskih naivcev, ki ga lahko nekajkrat pelješ žejnega čez potok, pa bo še vedno v puščavi iskal izvire vode. In potem sem besna sama nase, da sem zopet nasedla.

Še bolj sem pa besna, ker zaradi svoje naivnosti v nateg potegnem še svoje bližnje.
Zdi se mi, da sem dosegla tisti rob, ko gre kapljica čez.

Naše šolstvo si je izmislilo kategorijo SUT - specifične učne težave. Za otroke, ki se ne vkalupijo. Za otroke, ki s svojim razmišljanjem ne morejo slediti množici. Za črne ovce. Razumem učitelja, da mu je v nadlego otrok, ki zaradi svojih težav caplja za drugimi. Ne morem pa razumeti in sprejeti, da takega otroka odkljuka, da na stran in prepusti toku. "Bo pa ponavljal". Ali pa bo šel v oddelek z otroci s posebnimi potrebami. Skrb preloži na drugega učitelja. Nekako se ni pripravljen potruditi in takega otroka sprejeti kot izziv. Nekaj za kar se je izobraževal. Najti način kako predstaviti znanje, da bo zanimivo in da se bo vračalo. Berem zapis študenta kemije, z mednarodnimi uspehi na svojem področju, ki pa zaradi SUT v našem sistemu ne dosega omembe vrednih rezultatov. Ker kljub večletnemu trudu še vedno ne zna hitro brati in pisati. Na jok mi gre, ko v napisanem vidim svojega skoraj desetletnika. Na jok mi gre od nemoči v tem klinčevem sistemu. Na jok mi gre od besa, ko nenehno poslušam, da tak otrok potrebuje red, konstantnost, da mora otrok sam skrbeti za naloge in šolske potrebščine. Kot da to reši težave! Na bruhanje mi grejo obvestila učiteljice, ko piše, da NOČE prepisovati s table in naj nekaj ukrenem v zvezi s tem. Kljub razlagi, da ne prepisuje, ker ne zna prebrati in ne razume napisanega. Še posebej, ker je napisano s pisavo odraslega, malce živčnega človeka. Nerada obsojam kar povprek, ampak dosegla sem tisti rob, ko kapljice počasi kapljajo čez.

Po eni strani se tolažim, da lezemo v kategorijo SUT. Mogoče bodo upoštevali njegovo specifičnost, po drugi strani pa me jezi ta strah pred SUT, nevednost in neelastičnost. A je težko pomagati? A se sploh kdo zaveda, da taki otroci nekatere stvari vidijo drugače kot večina nas in da so taki otroci mogoče bodoči izumitelji, ustvarjalci, poganjalci gospodarstva? A se sploh kdo zaveda, da imajo taki otroci tako kot njihovi vrstniki čustva in pamet, da dojamejo kaj se dogaja z njimi? A se sploh zavedajo kaj jim delajo samo zato, ker so malce drugačni?

Žalostna sem, da živim v sistemu, kjer si car, če si ovca. Bela. Taka kot vse. Ponosna sem na svojo črno ovco, ker je njegova duša lepa, ker je dober človek, ker v vsem tem sranju ne obupa. Drži me pokonci. Verjamem vanj. In ko se bom potolažila, bom šla znova v boj. Z vsemi sredstvi. Ne grozim. Samo povem.

(Zapisano 24.3.2014)