Morje

Na prehodu jeseni v zimo se mi je zdelo, da se sesuvam. Da ne zmorem več. Januar je prinesel malo olajšanja, za silo sem se pobrala. Toda prave zobe je pokazala pomlad. Telo se je vdalo psihičnim naporom. Ven so udarile bolezni, ki so počivale od pubertete. Kožo na obrazu sem od aprila slekla že kakih sedemkrat. Kot kakšna hiperrastoča kača. Mehur čuvam kot sveti gral v svojem telesu, pa še vedno mi vsake toliko zataji. Prehladov niti ne štejem več. Nujno potrebujem dopust. Malo odklopa. Počitek. Tak tapravi.

V nedeljo sem še panično pobrala ves grah v vrtu, nekaj sem ga blanširala, nekaj sem ga pripravila za na morje. Paradižniki so začeli delati plodove in najbolj me je skrbelo, da bodo dozoreli, ko me ne bo doma. Solata bo ušla v cvet… Eh, pa naj. Jaz rabim dopust.

Spakirala sem nekaj oblačil. Omejena sem bila z velikostjo potovalke. In velikostjo prtljažnika.

V ponedeljek zjutraj smo spali dokler se je dalo, potem smo naložili vse kar smo imeli v avto in šli na pot. Tako kot vedno. Brez zemljevida, brez priprav poti. Priti moramo do Brestove. To je nekje med Pulo in Rijeko. Torej gremo do Pule, potem pa proti Rijeki. Izbrali smo najdaljšo in najbolj slikovito pot. Dolina reke Raše me je očarala. Vsakih šest minut je bil na sporedu vzdih »Kdaj bomo na trajektu.« Vdala sem se v usodo in skušala čim bolj preslišati vzdihe naveličanosti.

Želela sem si nekaj dni »pustitemeprimiru« stanja. Ni mi uspelo, ampak zdaj po enem tednu imam občutek, da so baterije nekje na 50% napolnjenosti. Tudi koža na obrazu ni več luskasta in pordela. Seveda redno skrbim za zadosten vnos B vitamina. Sosedje varijo zadovoljivo temno pivo. Slana voda pa tudi naredi svoje. Še kakšen dan in v roke bom vzela svinčnik in celo kaj narisala. Zaenkrat me  sprošča edino sudoku. Noro. Res je nekaj narobe z mano.

Okrog mene so prikolice polne otrok, takih čisto majhnih. Zdi se mi, da sem jim po pameti  čisto blizu. Nadela bi si rokavčke in se pustila pedenat. »Pridi, te namažem. Ne v globoko vodo. Preobleci si kopalke. Pridi, bova pojedla kuskus z mlekcem, potem pa ninat…«

Iz domišljijske preobrazbe v majhnega otroka me zbudi mož, ki mi razlaga, da bo od jutri dalje dež. Pa naj bo. Glavno, da sem fraj. In da mi ni treba kaj preveč migat. Kot bi bila v enem takem posttravmatskem stanju. Napol v snu. Nekaj prebolevam. Nisem se še odločila kaj. Važno, da mi je lepo in da mi pomaga. Sosedov otrok poje Mi se imamo radi. To je najbolj pomembno. Klinc gleda davčno in denar. Samo da se imamo radi. In da se imam lepo. Tu na morju. Še nekaj dni mi ostaja, da se vrnem v realnost. Upam, da bodo baterije na 100%.

(zapisano 7.7.2014)