V iskanju pravega

Lansko šolsko leto sem zapravila ogromno energije za hudovanje nad šolskim sistemom. Kako je šola ustvarjena za pridna dekleta. Stran vržena energija. Morala bi jo usmeriti v bolj uporabne kanale.
Prišle so počitnice in prišla so nova spoznanja. Nekaj časa sem mladiča mučila z nalogami med počitnicami, potem se mi je v nekem trenutku zazdelo, da oba potrebujeva odklop.
Občasno sva skupaj kaj prebrala, občutek sem imela, da kljub prekinitvam vedno bolje bere. Z morja smo pisali kartice, pisal mi je nakupovalne listke.

Na kratkem oddihu smo odkrili lokostrelstvo. Statičen šport, ki zahteva kar nekaj koncentracije. Na travniku smo postavili tarčo, nabavili lok in puščice. Ko je vsega preveč, gre streljat. Za par minut. In potem je zopet lažje. Na videz majhen korak je prinesel nov uspeh.

Največje odkritje poletja pa je bilo odkritje še enega športa. Kajaka. Ne spomnim se, da bi bil nad nečim tako navdušen, da bi bila to prva misel zjutraj. Ko ga budim, še napol nezavesten zamomlja, da je danes kajak. Zmaga. Tudi naloge so po treningu narejene veliko hitreje kot kadarkoli prej.

Torej, če povzamem zakaj tak naslov. Če sem se celo leto vrtela v krogu kako pomagati pri učenju, kako nekako šolo vrniti v neko pozitivno doživetje, sem v poletnem odklopu dojela kaj je pomembno. Verjetno bom še marsikatero solzico nemoči potočila preden ga bom spustila iz rok. Trenutno bolj poslušam njega - kako razmišlja in sebe - kako bi po mojem nekaj naredila.

V naslednjem zapisu sledi povzetek konference društva Bravo, na kateri sem izvedela veliko uporabnega in nekaj stvari sva v preteklih petih dneh že uvedla v vsak dan.

(Zapisano 2.10.2014)