Napake na kape

V letošnjem šolskem letu sem se srečala z diagnozo disleksija. Sprva strah, žalost. Kaj to sploh pomeni? Tako v resnici. Teorijo sem si prebrala. Večkrat.
Kaj pomeni, če imaš otroka, ki mu branje nikakor ne steče, črke nekako nimajo istega pomena pri njemu in pri tebi? Kako se zadeve lotiti? Kako mu pomagati? Morje vprašanj na katere si ne znaš odgovoriti, življenje pa se z vsakim dnem bolj zapleta. Slabe ocene, žalost. Znanje, ki se sprevrže v neznanje in lenobo, ker ga ne zna ali ne upa več pokazati. Znanje, ki ga ne vidimo, ker ni napisano s pravo začetnico, ker vmes kakšna črka manjka.

En majhen primer njegovega izdelka. En majhen izsek, da si lažje predstavljaš zakaj vsa ta moja vprašanja. Test je bil ocenjen negativno. Če pogledaš natančno, vidiš, da so točke prebarvane z belilom, čez je napisano OT. Ne vem kaj to pomeni. Brez teh popravkov bi dobil dvojko. Srce mi je strlo.

Nenehno razmišljanje kako takega otroka naučiti, da bo znal svoje znanje ubesediti tako kot je treba. Slovnično popolno. Pri njegovih desetih letih, ko mu je že zlaganje črk v besede napor. Kje je šele vsebina. Kako ga naučiti, da h ni b, da bo namesto enk nosil domov dvojke ali trojke. Kako ga naučiti, da ga bo še naprej zanimala snov za katero je dobil negativno pisno oceno, jo razume in zna. Zapis te snovi pa je obupen. Poln e-jev, ki bi morali biti a-ji, nekje je kakšna črka odveč, drugje manjka, ne zna prebrati ali ne razume navodil in posledično nima kaj pisati...

Pa se bom zadeve lotila še drugače. Z vprašanjem o smislu osnovne šole. Kaj je tisti osnovni smisel osnovne šole? Kakšno izobrazbo naj bi dala osnovna šola? Kaj naj bi sploh dala osnovna šola otroku?

Jaz si predstavljam, da neko osnovo, s katero bi ga spodbudila k nadaljnjemu izobraževanju. Osnovno šolo si predstavljam kot ustanovo v katero bi otroci radi hodili, ker bi bil to hram znanja, kraj, ki bi potešil njihovo radovednost. Ja, priznam, že od nekdaj imam bujno domišljijo. Nimam disleksije in nisem imela težav z učenjem. V šolo sem rada hodila. Večinoma. Kdaj pa kdaj me je bilo tudi groza. Ampak večinoma mi ni povzročala želodčnih težav. Tudi na koncu počitnic sem se veselila snidenja s sošolkami in sošolci.

Samega programa nimam namena kritizirati. Vso snov temeljito predelam, ker jo moram. Doma imam dislektika. Proces učenja je drugačen. Snov se obema zdi zanimiva, podkrepiva jo z vizualnimi predstavami. Še dobro se mi zdi, ker sem svoje znanje zopet obnovila. Učiva se veliko in z veseljem. Nikoli ne rečem, da se mi kakšna stvar zdi brezvezna. Iščem poti kako bi snov vizualzirala, da bi so jo lahko zapomnil. In potem dobim pod nos: "Daj no, saj nisem neumen, saj sem že prvič dojel."

Pravzaprav ne bom ničesar kritizirala. Malo bom potrkala na naše vesti. V čem je smisel osnovne šole, če otroci doma jokajo, ker dobijo tri, znajo pa za pet? Zakaj ne ocenjujemo njihovega znanja? Zakaj ocenjujemo njihove napake?

Prejšnji teden sem imela res prijeten in optimizma poln klepet z gospo, ki je naredila magisterij na temo disleksije. Nek njen stavek mi ne gre iz glave: "V tujini jemljejo disleksijo kot dar, pri nas je pa to ovira." Jaz se sprašujem komu pomeni to oviro? Učitelju, ker ga upočasnjuje pri podajanju snovi, ostalim učencem, morda kvari statistiko s slabšimi ocenami?

Za konec morda še to. Pri pisanju tega prispevka sem se velikokrat zmotila. Napačno zapisana beseda se je podčrtala z vijugasto rdečo črto, da sem jo lahko pravilno zapisala. Pa nisem dislektik. Samo hitim pri pisanju.

*****
Še nekaj dodajam (potem, ko sem doživela prve odzive na FB). Namen mojega zapisa je predstaviti s čim se srečujem kot starš dislektika. Veliko nas je in verjamem, da je začetek najtežji - spoznavanje s "težavo", sprejemanje. Verjetno še kdo doživlja mali osebni neuspeh ob tem, ker ne zna otroka naučiti brati. Vsi otroci v razredu znajo, moj pa ne. Vsem gre dobro, nam pa ne.
Moj namen ni kritizirati učiteljev. Z učitelji je nujno potrebno sodelovanje. Če skupnega jezika ne najdete, pa rešitev tudi obstaja. Otrok je tu na prvem mestu, kaj okolica meni, je povsem brezpredmetno. Učitelj bo še naprej učil, otrok pa bo z disleksijo živel.
In jaz želim, da moj živi polno in srečno življenje. Ne da ga osnovna šola zabije na dno.

(zapisano 12.5.2014)