Blišč in beda disleksije

Ko sem se lani soočila z besedo disleksija, se mi je zdelo, da je ne bom zmogla predelati. Borila sem se s sinom, z učiteljicami v šoli, sama s seboj, s časom.

Sem pa tja sem kaj zapisala tu na blogu, pa potem odstranila, ker sem dobila občutek, da sem zapisom dosegla negativen učinek.

Počasi dojemam razsežnosti specifičnih učnih težav. Težav, ki niso samo učne, ki so tudi finančne, psihološke, družinske. Odločila sem se, da bom svojo izkušnjo delila s svetom. Vestno in brez brisanja. Veliko nas je staršev s podobnimi izkušnjami in mislim, da si lahko edino tako pomagamo, da o tem govorimo.

Pri nas doma imamo dva dislektika. En je že odrasel, hodi v službo, je izredno zabaven človek, meni od prvega dne, ko sem ga spoznala, zelo ljub. Drugi je petošolec, zelo zabaven, športnik, meni od prvega dne, ko sem izvedela za njegov obstoj, zelo ljub.
Prvi potrebuje mojo pomoč, ko je potrebno prebrati kaj v angleščini, drugi potrebuje mojo pomoč v šoli. Pri večini predmetov. Razen pri športu, likovnem in glasbi.
Jaz potrebujem oba, ko je potrebno kaj narediti iz lesa, popraviti avto, pri idejah, smehu...

Živeti z dislektikom je posebna čast. Ni vedno lahko, je pa lepo.

Nenehno se izobražujem, da nekako razumem različnost.

Upam, da bom s svojimi zapisi pomagala tudi vam.

Nataša (zapisano 8.10.2014)