Zaupanje

Šolanje mojih otrok je postalo zame precej stresno. Nisem mama, ki bi se kitila z ocenami svojih otrok in jih zaradi tega terala do onemoglosti. Ne, meni je bistveno, da sta srečna, da ohranita svoje bistvo - svoje želje, sposobnosti, da gojita talente, ki jih imata. Da se imata rada, da se sprejemata. Sama sebe. In seveda tudi drug drugega.

Starši se načeloma z otroki veliko družimo. Zjutraj jih zbudimo, pripravimo na šolo, popoldne smo z njimi, pomagamo jim pri šolskih obveznostih. Nekateri manj, drugi več. Nekateri otroci imajo več krožkov, drugi manj. Nekateri znajo veliko jezikov, igrajo na glasbene inštrumente, pa brcajo žogo in podobno.

Starši načeloma svoje otroke dobro poznamo. Bolje kot katerikoli človek, ki vstopi v njihovo življenje. Poznamo njihove sposobnosti, dobre in slabe lastnosti. Običajno prepoznamo njihove težave, drugič jih zaznamo, prepoznamo jih pa ne. Meni se je to zgodilo. Vedela sem, da je nekaj narobe, nisem pa znala definirati težave. Ali pa sem jo slutila, pa si je nisem upala naglas definirati, ker sem o težavi vedela premalo.

Reševanja težave sem se lotila pri človeku, ki bi poleg mene moral težavo videti in jo prepoznati - pri učitelju. Oziroma učiteljici. Ne da bi hotela kritizirati kogarkoli, sem dobila občutek, da je krivda za težavo pri starših. Da smo premalo delali z otrokom. Ni bilo pomembno prepoznavanje težave, ampak je bilo pomembno samo to, da nismo dovolj dosledni. Pri pospravljanju postelje, pri določanju obveznosti otroku, pri konstantnosti dela domačih nalog. Življenje sem poskušala organizirati tako, da sem lahko sedela zraven pri domači nalogi. Življenje pa gre kot gre, dogodkov se ne da planirati tako, da jih boš zabetoniral. Zgodile so se stvari, ki so nas čustveno pretresle, obstajala je tudi služba, ki jo je bilo potrebno zelo prilagoditi. Skratka trudila sem se kolikor sem se mogla, pa se nisem mogla otresti občutka, da ne delam dovolj.

Vsebolj sem zaznavala, da težava ni samo v meni. Veliko sva delala, pa vseeno stvari kar niso stekle. Trudila sva se z branjem, pa ni bilo opaznega napredka. Napake so bile vedno ene in iste. Nad pomočjo v šoli sem obupala in začela rešitve iskati sama. Težave sem se lotila v njenem začetku. Zakaj ne steče. Nisem reševala več z dodatnim delom, ampak z iskanjam vira.

Ne, ne bom nanizala srečnega konca. Ne še. V tem trenutku vem, da sem vseskozi čutila prav. Da v šoli lahko normalno napreduje kot vsi ostali, le način dela bo treba nekoliko prilagoditi. V pogovorih v šoli sem med vrsticami dobila celo nasvet, da obstaja tudi prilagojen program za otroke s posebnimi potrebami. Naj ga dam samo zaradi težav pri branju med otroke, ki morda ne bodo nikoli končali osnovne šole? Mislim, da ne. Ne še. Prej bom preizkusila še druge možnosti, do katerih ima pravico.


In moj občutek danes? Vem, da delam prav. Zaupam vase in verjamem v svojega otroka. Vem, da mu bo uspelo. Ker ima za sabo mojo vero in moje zaupanje. In dovolj sem postala tečna, da bom sitnarila, dokler ga ne bodo sprejeli s to njegovo težavo pri branju.

Nasvet staršem, ki ste na začetku šolanja svojih otrok. Spremljajte svoje otroke, njihov napredek in bodite z njimi. Odlične ocene niso vse na tem svetu. Zadovoljstvo vaših otrok šteje veliko več. Spodbujajte jih tam, kjer jih najbolj veseli. Naj bodo srečni v svoji koži in naj verjamejo vase. 

 

(Zapisano novembra 2013)